Následující text není historickou studií. Jedná se o převyprávění pamětníkových životních osudů na základě jeho vzpomínek zaznamenaných v rozhovoru. Vyprávění zpracovali externí spolupracovníci Paměti národa. V některých případech jsou při zpracování medailonu využity materiály zpřístupněné Archivem bezpečnostních složek (ABS), Státními okresními archivy (SOA), Národním archivem (NA), či jinými institucemi. Užíváme je pouze jako doplněk pamětníkova svědectví. Citované strany svazků jsou uloženy v sekci Dodatečné materiály.

Pokud máte k textu připomínky nebo jej chcete doplnit, kontaktujte prosím šéfredaktora Paměti národa. (michal.smid@ustrcr.cz)

Josef Skokanitsch (* 1948)

• narodil se v roce 1948 ve Frélichově

• v roce 1949 rodina vystěhována do Radkova u Opavy

• v roce 1971 se vrátil zpět do Jevišovky, kde si postavil dům

• jeden z mála Chorvatů, který se vrátil zpět do své původní obce

• dosud aktivně používá chorvatštinu

Ja sam Joza Skokan, to je hrvatski, česky to je Skokanitsch, pišeme se nimški, tsch. Narodil sam sa ovdje va Frielištofi v maji 31. 1948, minulé století. Ćaća su bili takaj Joza, su bili petnajsti ročnik, bi su za ljeto imali stuo ljet, maja su bili 1922. Ćaća su z početne rodine, je njih bilo, Skokanov je bilo čuda, a je njih bilo jedinajst a žive dice devět. Su bivali ovdje na Kazbergi, za crikvu, a maja ta su bivali zopet va toj ulički tamo, kako bih ti to rekav, sad tamo ta purgamastr biva, ne ta široka ulička, ta druga. Ja sam sa tamo aj narodiv na tom baraki, staro čislo je bilo 255, a sad je bojset 118. Ta stan je oš tamo a sada ga imaju ti Angličani nebo gduo to ima.

Kad sme se stěhovali najzad, 1971, kupili mse ta stari barak a ta sme spravljali a stavljali sme ta novi. 1.1.1972 jsme se dostěhovali najzad. Tako sme zopet ovdje va Frielištofi jednačetrdeset ljet, dvičetrdeset ćeme načat prvoga.

Maja su se imenovali Minka, Marie, a su rodjeni Šalamunka. A to sme zopet frejndšoft s vami ovdje, od tvoje babe sestrenica. A zopet Babići, ča su ovdje va Breclavi, tako ti su bivali aj va Huzovoj, to je takaj majina sestrenica. Od diede Šalamuna. A doktorka Mila Šalamunova a Maňa, to su takaj od maje sestrenice. Ti su bivali ovdje na toj vili a stric Joza je njim oš postaviv naproti nas ta barak.

Diede Šalamun su imali z prvního manželství čtyři děcka, a z dalšího manželství tři. A Šalamunky už jsou z toho dalšího, Gerta je taky z toho dalšího, ale ta Tollerianová je z toho prvního. Aj oni jsou z prvního manželství, vaše mamka. I naše mamka. Oni byli myslím tři kluci a jedna holka, Kača, ta zemřela v Rakousku. Potom byla ta Pevnerka, ta o te Kači pořád mluvila.

Maja naša su imali sestru, ta su umrli lanika, su imali osamčetrdeset ljet, ta Anna, to su bila nje sestra, tako to zopet su tako kot sme ovdje s vámi, tako su sestrenice od te maje. A Skokaničov je bilo živih devet, tako ti su bili va Paseki, aj muj diede Skokan, čas u bivali ovdje na kazbergi, tako si je oš pametim, ale oni su umrli dost mladi, su imali prek sedamdeset ljet, tonda je to bilo… moja maja Šalamunka, od moje maja, ti su umrli gonz vrieda, su imali osampedeset ljet. Ti su umrli va Radkovi. Su tam aj pochovani, tako tamo hodime va Radkov na dušičke.

Kad su nas vystěhovali, ja sam imav ljeto a puv, tako to tako brojim, da je to bilo v devetčetrdesetom ljeti. Nas na podzim morali vystěhovat, znam, da su imali va Njuzli vagon, da su tamo imali aj bačve, blago, to su si se mogli zjet, znam to z vykládání.

Va Radkovi, to sme tamo bili, původně sme morali bivat tamo pri Šternberki, Čabovo se to imenuje oš danas, aj ta barak si oš pamatim, to su mi naši ukazovali. Kad grieme ze Šternberka po ecce homo na Opavu, tako tamo pri te Čabove se grie, tako znam z takove zatáčky, a je to furt strašno. A je to bilo furt tako, oš znam, kad sme bivali v Radkovi a hodili sme sem, autom, tako furt kolem toga. Tam je to kod kad bi se čas zastaviv. No ale pak sme bivali va Radkovi, ja sam biv až do toga 1972, dvaadvajset ljet. Tako dětství sam proživ tamo.

A govorili sme doma hrvatski. Mjene su čuda vychovávala baba Šalamunka, od maje maja, zatoda kad su nas tamo vystěhovali, tako tamo nije bilo čuda prace. A sme bili tamo novi. Tako po vojski je se zganjalo, je bivala takova chudoba, tako znam, da su naši dielali, ča su mogli. Tako aj maja su šli v pracu, simo tamo, kad su ništo našli, tako su me čuvali baba, a su me vychovávali. Až do těch šesti ljet, nek su umrli. A diede Šalamun su upali va vojski, va drugoj svietovoj vojski. Su takaj bili oš s nikakovim, kamaradom, a ti su to pak babi mojej velili, da su upali. Va Poljskom su upali va vojski. Da su poobiedvali a su si šli šalky umit a ta střepina je njih zasahla a ubila. Tako su tamo, u Danzigu va Polskom pochovani. Ur nieznam kadien. Ur se nimam koga pitat. A ti stari ljudi, ča su ovdje, ur si takove rodinné záležitosti ni pametiju. Z tih starih, no třeba teta Tičarka. Ta su s maju kamaradili, a s vašu babu. Zatoda oni su tako bili přibližně. A teta Babićka, naše kuma, od maje sestrenica, ta su takaj bili s Tičarku kamarádka. Stric Franz Babić su bili dvacáty první ročník, kot moja maja, teta Roza moraju biti 1923.

Mi sme bili dva sourozenci, sam imav brata Otu, je biv za šiest ljet mlaji. Je se takaj dostěhovav najzad, je bivav polak našega baraka, naši su mu kupili tamo ta barak. Kad je imav dvipedeset, tako za dva misece je imav autonehodu.

Moj brat, ta nije se hrvatski naučiv. Aj kad je imav jedno ljeto, kad su baba umrli, tako oni su na njej hrvatski govorili a on je česki odpovidav. Su mjali  da neće govorit, tako su na njej pak česki, no a hrvatski on je rozumiv, ale odpovidav je česki. Se. Su mjali, da neće uberhaupt govorit, a on je se rozgovoriv. No a mi sme govorili doma hrvatski a naši su govorili oš aj med sobu nebo s babu nimški, su dobro znali nimški si tri, moja maja, aj ćaća s babu. Ćaća je dobro znav aj pismem, zatoda to su imali tu nimšku školu, ovdje, tu měšťanku. No a ča oš bih ti povidav.

Koliko je vas tamo bilo va Radkovi?

No kad bi si mi to velila brže, ja bih to aj zbrojiv. Je nas tamo bilo, kod si povidala va tih zpravodajství různých, tako sevaljek je se povidalo, da nek pet rodin, tako va Radkovi nas je tamo bilo već. A nisu bili nek z Frielištofa, ale i z Nove Prerave. Z Gutfjelda su bili va sousednim seli, va Melči, tamo sam hodiv pak va měšťanku od šesté do devete třídy. Tako tamo su bili nikakovi Vraniešići, a oš, takove tri, četire rodine. A ti ur neživi. Su bili stari anebo su umrli mladi, kad su imali tih pedeset ljet. Ale va Radkovi je nas bilo ze začietka dost. Ale kad sam sa odstěhovav najzad va Frielištof, a pak aj naši su se odstěhovali najzad, kad sme postavili ta novi barak, tako ur sam kod ta kontakt zgubiv, se da reć. Ja sam si pametiv, kad sam biv majunak, tako sam si pametiv saki barak. A tamo su bivali brže Nimci. A ti su takaj vysidlili kod ovo nas. A ti, čas u ostali tih par Nimcov tamo, tak su bili starousedlíky, pak sme bili mi, Hrvati, tako aj s timi z te Preravi tako petnajst, dvadcet rodin. Ono je to časem vyumíralo, oš kad sam biv hlapac, neki su umrli dost vrieda mladi. A sa tako odhadujem, kod ovdje mi sme bili ovdje, tih deset, dvanajst rodin, tako aj tamo je to tako moglo biti. Ale ur su pomišanji. Bar ur imaju nek, alebo je bar nek jedan z te rodine, nebo ur su nek ta dica. Neki su se sramovali govorit hrvatski, tako su se nek česki pominali. A ono se tam, tako kot slezsky govori ta ostravština, ta slezština, ale mi sme furt govorili, kako sme govorili doma hrvatski, tako tamo sam furt govoriv jednako aj tamo aj ovdje. Česki. Se da reć, mi mame ovdje češtinu takovu tu správnu češtinu, se da reć. A oš po ti Mikulov. Ale tamo, od Breclavi, tamo ur je ta slovacka rič.

A su imali vaše maja neke hrvatske rubi?

No su imali, po babe ništo, oš kad su bili ovdje ti prve hrvatske srazy, tako su va kroji bili, tako oš aj našoj Iveti su maja ušili hrvatski kroj a su ovdje při vašom baraki vyfocení.

A va Radkovi su nosili?

Baba jo, ale takový ten pracovní, ta tmavi, a ta slavnosti va crikvu. Kad si spomjenem na tu tetu Kaču Kunicku, ta Ive Kunicki, ta njihova maja, ti su bivali va Radkovi tamo guorika. Tamo ta Radkov, to je va udoli a pak to grie va ti brige. To ni naljepeno kot ovdje va Frielištofi jedan barak polak drugoga. Tamo je to dost, saki ima barak, nanejvyš dva tri su pokupi, pak lapat i zopet. A pri Opavi je mrvinku ravina. Brže je biv okres Opava za prve republike, pak Vítkov, pak zopet Opava. Tako kot ovdje. Breclava pro nas nikad nije biv okres, nek Nikišporak. A Breclava zopet se dostala do popředí tim železničním uzlom, je na granici, a sa Breclava je aj dost rozrastjena. A takaj su tamo bili Hrvati, znaš, hrvatska sela, ale nisu si udržali hrvatštinu. Charvatska Nova Ves, Hlohovec.

Naši su povidali, da su se dodržovali zvike, zatoda je to bilo hrvatsko selo. Zatoda su ovdje bili Hrvati. Tako su povidali, kako je se ovdje živilo. Kiritofi da su bili, da je to bilo v tri šenkauzi nebo kuoliko, ur si sa přesně nepametim. Takove ti zvyky. Tradice. A hrvatštinu su si udržali. Aj kad ne pismo, tako hrvatski su se furt pominali. Aj kad ta je si zjev Čeha nebo Nimca, tako ta je se aj naučiv. Tako  je biv skoro kot Hrvat k nepoznání.

A vy ste imali aj neke Čehe ve vašej rodiny?

Ja si mlim, to nisam sa pitav, ale ja si mlim, da sme bili kot čisti Hrvati. Aj kad baba su Honimonka, za svobodna su bili Honimoni, tako Honimoni su bili kot mrvinku poněmčení ta větev. Možná vic. To niznam. Ale aj maša je ovdje bila tri krat. Je bila česka, hrvatska, nimška. A zatoda je njih bilo puno, tako je se postavila nova crikva. V tom tridesetom ljeti. V tom 1929 je se začalo stavljat. Tako to znam nek z povidanja, ale su furt spominali a furt su imali hut pojt najzad. A znaš, kad je nikdo došav sem, ta bivali, tako su morali imat propustke. Ona je byla ta Jevišovka, kad su nas vystěhovali, určena k zániku. Mi sme došli najzad a mi sme ovdje první stavljali, soukromě. Pak ta ovdje ta Čeh, ta Evald, a před nami su stavljali polak te měšťanke ty učitelke byte a od statky, ča su te nizke baraky na Rušpuh, na rušpienske ciesti. Tako ti su začali stavljat brže. Ale pak mi. Mi sme začali stavljat, prvoga prvi 73 sme imali povoleni.

Mi sme si kupili ta stari barak. Naši nisu htili, da si zameme barak po nikom, zatoda ta naš barak nije biv volny. Tamo je bivala ta Dimitra, kako je se imenovala. Marečková, tako na tom baraki sam se narodiv, to ni bilo volno, vignat ne moreš nikoga, tako sme čiekali, kod ništo se uvolni a da bude neko stavební místo. Tako sme čiekali na te naši ulički, ta stari barak sme kupili, da bude neke stavební místo. S manželku kot, a polag je bilo stavební místo, tako sme to aj kupili, tako sme va starom baraki bivali a ta novi sme postavili. Za dvi ljeta, tri ljeta sme imali se postavljeno.

A kada ste se došli pokuknut va Frielištof po prvič?

No ja si pametim, ja kad sam došav to su si ćaca, oš nisu imali oni auto, tako su si posudili od jednoga kamaráda. Tako sme s takovu oktavku šli sevaljek sem. A zopet, diede Šalamun su šli va našej ulički s tu kravičku a tamo je bilo blato, tako su bili v tom blatě až po uose. Tako ja velim, maja, ja va Frielištof negriem bivat, ovdje je to strašno. Zatoda to dětství je se mi ljubilo tamo, a nisam htiv najzad, ale zopet ni biv měniv. Zatoda aj kad sam to dětství tamo proživ, od narození, od tih dvih ljet, to je čuda, prožíváš tamo to dětství, te kamarade.

A náš diede su vas poznali?

No tako mjene ne, ale maju a ćacu jo. A sudjen je bilo ovdje koprivov, blata. A tako aj kad sme se dostěhovali, tako ur je to bilo bolje, ur je to aj nigdo pokosiv, ale furt je to bilo tako čuda.

A kod Jožka je povidav za ti barak, da ste si to htili z rodine kupovat.

Maja, kad naši su htili, da si nikupime po nikom barak. Ur su bili volne, ale bud bi to bili aj z naši rodine, frojndšaft, anebo tuji, tako bi su rekli, zač si si kupiv ta naš barak. Ča kad mi puojdeme najzad? Ja ur sam znav, da neće puojt nigdo. Tako, po tri sedamdesetom je morav pojt saki najzad. Za toga Husaka ur je to šlo, tako nek se nevigovaraju, ale zopet je chapem. Oni bar aj nadavaju, da bi šli najzad, ale zopet imaju tamo aj tu rodinu. Tu dicu, a ti ur hrvatski ni znaju hrvatski, znaju nek česki. A ur zopet aj praca danas. To ur danas ni, kot je to bilo za komunistov, da si došla sem a si morala poujt dielat, bi te zaprli. Pracu za komunistu si zopet nikakovu imala, bar aj mizernu, ale si morala.

K tomu našemu baraku… Ta stari barak, ča imame mi, to su zopet bili od našega ćaće, moja teta, a oni su se imenovali Lerchovi a oni su bili bezdětní a su bili frajndšaft s našim ćaću, tako su mu velili, Josko, až mi budeme stari, tako ti ćeš imat naš barak, ta majunki, ča sada imaš ti. No a shodou okolnosti je tamo bilo aj to stavebni místo, tako sme to kupili, je se nam to ljubilo. No sada mame z toga staroga baraka černu kuhynju a hospodarsku dilnu.

A kad ste tamo stavljali, tamo nije biv niki barak?

Ne, tamo je bilo piet nebo šiest barakov. Nikakovi Boboci su tamo bivali, ti si nek pametim, a oš neki. Dokonce su se tamo k nam došli seveljek kukat, aj z Rakusov je došav, imam adresu, ale sa si nepametim to mjeno. Oš kad su ta roba žili, oni su se takj ovdje narodili. Bojset při Lavi su bivali. Tako kad su oš naši žili, tako su bili jednuć aj s tim, s kćeru su bili ovdje, a ta zeť je biv ur Rakušan. Pak on je oš došav jednuč nebo dvakrát, ali biva tri četire kilometre od Lave.

A to napadlo vaše rodiče, že se přestěhujete zpátky?

No, mi sme htili va tom Radkovi stavljat, ale tamo sme imali zemlju a to je bila sama skala. Tako tamo sme kopali v zemlju a je to bila sama skala pod tim, va tu zemlju. A mjesto je bi tamo aj bilo. Ljudi sada stavljaju, ale naši su velili, kad biste htili stavljat, tako ćeme puojt dom. No, nisme čuda htili, ale pak sme se přece jen rozhodli. Zatoda kad sam sa oženiv, kad sam došev od vojakov, tako sme tri ljeta bivali u naših v podkroví, tam je bila nek jedna světnička podkrovní va tom Radkovi. Mi sme bivali va Radkovi, kod je brže biv národní výbor, sada ur tamo ni, sada je va škuoli, kad sam hodiv va obecnu školu, tako ča je biv narodni vybor, z toga su udielali byte. Tako prvo sme htili, da si postavime va Opavi, zatoda ja i manželka sme imali pracu při drahi, tako sme imali pracu zajištěnu v Opavi, a je to bilo va Radkov dvajset, kilometrov. Nek autobus. Ale hodíme tamo na grob babi sako ljeto, hodíme tamo aj na sraze, skoro sako drugo ljeto, ze škole. Sa sam letos drugo ljeto biv, moje manželka je bila takaj, ale ta je Opavačka, ta je to imala va Opavi. Va Radkovi je takaj lipo, kad si zvykneš. Lipo je tamo v ljeti, aj v zimi, na hipac. Ala tako kod je zima, tako tamo je to krutější.

A vy jste se rozhodli, že budete stavět barák, začali jste stavět a potom přišli vaši rodiče.

No, ale musel jsem si najít zaměstnání, a to jsme měli takový problém, ještě o rok dřív jsme tady byli, už v tom sedmdesátém prvním roce. Jenže první zemřel ten pan Maděrka, co to chtěl prodat, a pak zemřela i ona. A tak se to všechno protáhlo. Já jsem přišel o práci, už jsem neměl, měl jsem nastoupit v Hrušovanech nad Jevišovkou, sem měl nastoupit. Tako sam, moja je pak imala zaměstnání ovdje va Njuzli. A ja sam sa morav zganjat friško, tako sam zignav až va Breclavi, signalistu, tamo sam biv ljeto i pov, a pak sam si našav va Pratipruni, v Březi, a tamo sam biv skoro dvideset ljet. Tamo sam dielav takoga šefa.

Čuda sestrienic a frajndšofta sme imali při Šternberki, ćaća su imali va Paseki, stric Ive, va Uničovi, maja su imali sestrienice, v Ujezdy sme imali zopet od moje babe sestru, Knutku, Knotova česki, ti Knuti su bili takaj čuda sourozencu. Ta Mate Knut biva ovdje va Boskovicah, Minervi, je si zjev Češku, to je biv takaj od maje bratranec. A kad sam biv stariji mrvinku, no, ur sam višav školu. Sam hodiv na brigádu va uhelné sklady va Vítkovi, ćaća su tamo dielali vedoucího. Tako sam hodiv o prázdninách skládat vagon. Sme njim pomogli, kad sme imali čas. Sam si vidielav na pionýra, a s tim sam, kad sam višiel školu a ur sam hodiv va učienie, va učienie sam hodiv va Krnov, va železničkni školu. Tako kad sam mjal toga pionýra, tak sem hodiv za timi našimi tetami va ta Ujezd, Uničov, Paseky, tamo sam biv s kamaradom, on je biv Volyňský Čech, ti su se dostěhovali va radkov. Tamo je bilo va Radkovi čuda dosidlencov. Zatoda ti Němce su vignali kod nas, tako je njih bilo tih starousedliku čuda malo.

A su se vam smijali, da ste Hrvati?

A, neki aj jo. Aj kad su naši dobro govorili nimški, tako su nas imali furt za… kot ovdje, kad bi nam to davali za vinu, da su ti druge njihove vignali. Tako divno. Tako med dicu sme govorili hrvatski. Ja vrstevníka hlapca nimam takovog staroga kot ja. Va Radkovi. Ja sam imav nek divičice dvi, Rozu Uchytilku, sa se imenuje Altova, a ta je tamo oddana a biva tamo, a kad hodim na ti dušičke, na cimitier, tako se porad stavim. Naproti su bivali Lavičkovi, ta je za dvi ljeta starija. Ti su bili tri divičice a hlapac. A ta Šani ta je umrv před dvima ljeti a s tim sam se čuda kamaradiv. Zatoda nisam imav čuda kamaratov Hrvata nek njega. Tako s tim sam se čuda kamaradiv. Ovo zopet Šani Morx, ta ur je od miene za devět ljet stariji, no a tako si tu se dostěhovali ovdje brže nek mi. No a tako s Hrvati sme se govorili hrvatski, a tamo su se takaj takove ti zvike dodržovali, ale ur česke, ča su ovdje kiritofi, tako tamo se veli karmaš. A tamo va Radkovi je kiritof sevaljek na Pannu Marii, tako kod ovdje je kiritof, tamo je takaj. Ale tomu se veli karmaš. A ni to takovo, nisu kroje tamo, zatoda ti z toga Valašska, ti su možna nočili, ale si ti, čas u tako kod ja, nisu kroje nosili. Ale tim, da sme bili tamo takova sestava ljudi dostěhovaných z cele republike, z ruznych oblastí, tako je se dalo tamo. A to se spomina nek na to dobro. Ti začatki nisu bile dobře. Aj ti Češi su bili već skupa. A zopet, aj ti nikakovi Hrvati su se nad timi, ča su bili bogati, su se nad timi hudimi vyvyšovali.

A kako je to bilo pro vaše rodiče, kad su došli ovdje?

No, mi sme ovdje postavili, pak za ljeto i pov, dvi ljeta su došli oni. Je se nam narodila naše Iveta, ta je sada imala četrdeset ljet, jednačtyřicet let jsme byli ovdje. Tako kad je njoj bilo pov ljeta, tako su maja došli, ćaća su oš bili va tom Radkovi, pak su to tamo prodali, tak a pak su bivali doli na patri a mi sme bivali gorika na poschodí.

A jak si na to zvykli, že jsou zase zpátky?

Tako ja mlim normálně. Mája oš nisu imali duchodove ljeta, tako su hodili ovdje na statek, na prasinke, hodili krmit hipac a ćaća pak su imali pracovní úraz, je njim bilo 57 ljet, su imali autonehodu. Su šli na služební cestu a on je ćaća před důchodom dělal šoféra. Su šli pro součástke, zrovna je biv snig, konec ledna nebo února je to moglo bit, a su bili při Novém Městě na Moravě. A ta drugi šofer, ča je šav s tim autom, tako ćaća je mu oš veliv, nejezdi tak rychle.  A on je veliv šak to je dobrý. A su dostali smyk a ćaća su imali těžku havárku. Su imali panev rozbitu. Va tom auti su imali motor novi, a ta je se pognuv a je mu rozdrtil pánev. Su na strom naletěli. Ale su imali sriću, zatoda v Novém Městě na Moravě su nejlepší doktori, na zlomeniny. A tonda je mi bilo pietdvajset ljet, sam imav ledvinovu koliku, tako sam šav za nimi. Ja sam biv takaj v nemocnici va Valticach, Feldšperk se to jmenuje, tako sam se nechal uschopnit a šav sam za tim ćaću, zatoda je to vypadalo vážné, da nećeju se doživit ani, maximálně su mu dávali pětašedesát let, s tím urazem. Nakonec su se doživili triosamdesiet ljet, při tom urazu. Při tom urazi, při toj smuli su imali oš sriću.

Koliko Hrvatov je bilo va Frielištofi, kad ste došli?

No, je moralo bit, kad brojim nás si, aj tje, ča ur su nek na puov Hrvati, bar Čehi, tak odhadujem tih 12-14 rodin. Lavićki, Kuzmići, Vuki,

Pak sme bili my, Pevnerka, Musilka, Šťastní su bili, teta Lidka, Šmidka, pak ur su bili Tičari, Tilda, Vtipili, Polaki, Doležalová, Poljačka, Beneška je bila takaj Hrvatka,

Kača Poljačka je bila od moje babe frojndšaft. Morxinka.

Rodinné poměry…

Teta Kňapka v Rakousku ještě žije?

Za Frelichova bylo hodně rodin, ale početní byli Skokaniči, Honimonů bylo ještě víc a Slunští.

Va Pratipruni je …

Chorvati v okolí

Jak se dostala vaše teta do Rakouska?

Teta vlastně hned po válce utekla. Viděla, že to bude špatné, tak s tetou Kati utekly, byly svobodné. Viděli, že nás tady vystěhují, a tak utekly.

Byli jste pak v kontaktě?

Dlouho se tam nesmělo. Dugo se tamo ni smilo, ja sam biv po prvič va Bieči, kad je mi bilo osmnajst ljet. Oni su bili poprvič, kad je biv v Brnji veletrh. Ja sam si njih ni pametiv, aj kad su me čuvali, kda sam biv maljunak, zatoda su bivali va stejnom baraki, oš su bili svobodni. No tako kad je začav ta první brněnský veletrh, až tak v 1961 roki, za toga Tondy Novotného, ur je bilo volněji, tako mi sme mogli va Rakuse na devizový příslib. A oni su se morali zavazat, da nas ćeju živit. Mi sme imali nek par šilingov. A tako sme bili konz hudjaki tamo. Šiling tonda je biv na naše krone piet kronov, ni znam. Až mi bilo osmnajst ljet, tako sam biv po prvič a dugo na posled va Bieči. Sme tamo bili aj s bratom a sme tamo bili si, na devizový příslib.

A oni su imali aj dicu?

No, imam jednu sestrienicu, Brigitu, ta nizna česki, jako ja niznam nimški. Jedno slovo.

Hodi va Frielištof?

No, je bila, kad su oš teta bili živi, tako je simo tamo došla se sestrenicu. Ale teta Anna su to morali přeložit. No je to špatno, ja ur se neću naučit. No a sada teta nisu, tako je kontakt zguben. No a teta, kad je hodila, tako je hodila s Brunom a Štefku.

Vyprávění o Honimonech

Návštěvy u Babiću

Majine sestrenice oš bivaju va Hnojnici, sestra od Fritza Honimona, ta je se přesídlil do Hovoran.

Napadá vás někdo z těch starých, kdo ještě žije?

Od mamy, s těma se hodně stýkám, bydleli v Kašenci, to je od moje babičky sestra. Od mami sestřenice, obě žijí. Jedna v Kulešicích, Leopolda Koubková, druhá bydlí v Brně Bystrci, jmennuje se Bačíková. A tetička moja, od babičky sestra, ta se dožila skoro sto let. Je njim, Poldince je tak ode mě o těch dvanáct, oni jsou s Reichmannovou rodina, oni jsou také Slunští. Te Poldi more biti tako 77, ta je o dva roky starší, teta Manja.

No hyba je ta, da ta hrvatština je nek slovom, ale ni pismom podchycena. Zatoda mi govorime, čas u došli ti naši predki Hrvati, tako furt govorime, a ur v tom imame česky, pomotany, slova, nimške pomotane slova. Ale kad dojdu ovdje z Rakusa ti Hrvati, z Burgenlandi, tako suk od mi.

A aj ze Slovačke?

Ti ur tako ne.

A kad slušaš v televizi, kad povidaju ti Srbove, tako tim je konz rozumit, ti su kot mi, ale Hrvati, to ne. A kad ja si bar štiem va hrvatštině, tako si radši čtem va slovinštině. Kad si koupiš nikakovu součástku, tako tamo je već tih riči. A hrvatsky, slovensky, česky… tako kad si to preštješ, tako sa mi vidiju, da te slovenske je mi bolje nek to hrvatsko. A zopet se mi vidi, ta ta současná chorvatština, da oni imaju ur već tu srbochorvatštinu.

Příbuzenské vztahy Martykánovi a Babićovi

Kad sme bili va Radkovi, tako bar je se diralo perje, guske sme imali, a tako kod ovdje, perje je čuda, tao to grje polavku, tako su bili te dračky peří. Da to rečem česki. Tako je se diralo perje, tako došlo već v kup teh Hrvatov. Tako kad je se u nas diralo, maja su zopet napiekli buhte, a kad je bila ta dočesná, doderačka, tako je se udielala takova hostina. Frite, … tako su sevaljek hodili tamo teta Morxinka, od Šani ovdje maja, naša baba, teta Martykánka, pak, gduo je oš hodiv? Jo, Uchytilke, to su zopet od Babićovih, to su takaj rodina s nimi.

Slunští (Luzarovi)

Uchytilovi (Altovi)

Kad je se diralo to perje, tako su tamo došli aj ti Čehi, ti susjedi, koga su si pozvali, a mi kod dica sme sevaljek tamo sidili a sme poslušali. Je se se semlelo, se povidali sakojačke pletke, zvkiki. No a pak jse se tamo dodržal ta kiritof, karmaš, a pak je biv tamo v únori fašank, to je biv vodění medvěda, to je bilo čuda. A pak na prvoga maja je se postavila maj, to su zopet hasiči, te složke, su to tamo postavili. No a ti, čas u dielali ta fašank, tak je pak poslidnju nedilju v mají ta maja podrizala. Ti, čas u dielali tem aske, tako su se zopet oblikli a su tamo dělali taku scénku. Pod tu maju. No a je to bilo lipo. Ta imav ta purgamastr, ča je biv ta vedouci maskov, tako ta je nam oš štav, ruzne scenke, da je to se te ljudi pobavilo. To je bilo se. To je bila ta kultura, kad sme bili dica. No a simo tamo muzika. Dechovka je bila. Buď na ti kiritof nebo aj vako je bila, da je bilo bar, je nikakov spolek, myslivecky, tako je biv ples.

A na Božić, na Vazma, ča ste dielali?

No, na Vazma sme hodili kot hlapci, ja sam dielav ministranta va crikvi, tako ti a pak aj ti ča nisu hodili va crikvu, ti kamaradi, na Veliki Pietak, no, na Zeleny čtvrtek su prestali zvoni, tako sme hodili s hrkačami, a hodili sme po cielom seli, škrebetat. No a v sobotu, ta poslidni dan, to sme zopet hodili a to su nam aj ništo dali. Neki je dav nikakovu kronu, pinezi, nebo jaja, nebo na pohoštění ništo. Tako pak sme si to rozdělili, je nas bilo aj desiet.

A to je bilo va sobotu? To nije bilo va pondiljak?

No, to je bilo před Velikonocemi. A pak ur, kad je se zvoni, na Bilu sobotu su zvonili zvony. Kad su prestali zvony, tako sme hodili četrtak, pietak, sobota. Tako sme imali řehtačke takové, ta stariji je imav trakač, to je se posudivalo. Drivjen valec a desky, tako je to hrčalo. Kot ta mala hrkačka, tako je to bilo trakač. No a to je bilo tamo ta kultura se. No a v crikvu sme, to je se, samozřejmě chodilo. Crikva je tamo stara, starija nek naša, lipa, kamenna, a aj kad je nas tamo bilo z ciele republike, tako je nas tamo bilo dost. Ale to diky tim Hrvatom a tim Nimcom, čas u oš  ostali neki tamo. Nisu prahali pojt van, a čas u z toho Valašska, ti su věříci. Ti drugi pak ur nisu hodili va crikvu, nebo nisu bili pokršćani, ale je bivala crikva dost plna.

A oš, vaš ćaća su bili takaj va vojski?

Jo, až při Moskvy. Dvakrat su bili raněni, su dielali radiotelegrafistu.

A su došli najzad v pietčetrdesetom?

No, su došli najzad. Niznam, jestli su bili v zajeti, nebo nek hipac, pak sun jih pustili, zatoda su to bili Čehi.

A tonda ur su bili s vašu maju?

Ne, kad ja sam se narodiv, tako je njim bilo ur tripedeset ljet. A maja su se oddvali s njima tako su bili o šiest ljet mlaji. Dvadeset sedam ljet. A ja sam sa narodiv za ljeto.

Non a ja zase že, sam virastav tamo, va tom Radkovi, tako ti Hrvati sam znav tamo se. Tako kod hlapac sam se te Hrvati znav. Na jedničce su bivali Slunski, to su bili Hrvati, pak su bili Slunski Hrvati, to sam je znav, pak, kad sam se šav učit, pak sam šav k vojakom, tamo sam biv dvi ljeta, sam narukoval v Třeboni, pak sam furt biv v jižních Čechách. Ljeto v Dobšicách, drugo ljeto va Česke Budějovice.